Tina Maze je na olimpijskih igrah v Vancouvru v superveleslalomu osvojila srebrno medaljo. Boljša od nje je bila le Avstrijka Andrea Fischbacher, ki je Črnjanko prehitela za 49 stotink sekunde. Bronasto medaljo je osvojila zmagovalka smuka, Američanka Lindsey Vonn.
Tina Maze je na superveleslalomu v Whistlerju Sloveniji priborila jubilejno deseto kolajno na zimskih olimpijskih igrah in šesto v alpskem smučanju. Zasedla je drugo mesto, s čimer se je izenačila z Juretom Frankom in Matejo Svet, ki sta z iger v Sarajevu oziroma Calgaryju domov prav tako prinesla srebro. “Poplačan je ves trud, vsi moji boji skozi kariero. Občutki so enkratni, moram pa reči, da sem v to verjela, odkar sem tu,” so bile prve besede Črnjanke, ki je tako osvojila tisto, kar je pred igrami glasno napovedovala. A zdaj so napovedi še bolj pogumne: “Kolajno imam, a moj cilj sta dve. Imam še dve priložnosti in upam, da to ni moje zadnje odličje.” Petindvajsetletna Slovenka je s progo opravila res odlično. Ni storila niti en same napake, bila je samozavestna, izvrsten rezultat je moral priti: “Mislim, da je to moj najboljši superveleslalom kariere. Naredila nisem niti ene napake, druge so jih delale, to je bila moja prednost. Verjela sem v sebe, nisem bila obremenjena, sprostila sem se in storila tisto, kar sem si želela. Saj ni tako težko, kot je videti. Mi ponavadi stvari otežujemo,” je svoj nastop opisala Mazejeva.
Najvažnejše je bilo, da se je znebila strahu, ki jo je je spremljal pri pri obeh smukih: “Ni lahko, ko spremljaš vse te padce. Mislim, da strah ni nič čudnega. A danes sem na njega nekoliko pozabila, se povsem osredotočila na svojo vožnjo,” je dejala Mazejeva, ki je uspeh posvetila vsem poškodovanim tekmovalkam, tako slovenskim kot tujim, pri tem pa je omenila imeni Nadie Fanchini in Švicarke Lare Gut. V uspeh je verjela že pred tekmo, o tem, da pa bo res osvojila kolajno, pa ni hotela biti prepričana vse do zadnje tekmovalke. To, da je na cilju zaostala le za Andreo Fischbacher, premagala pa Lindsay Vonn, ji je dalo vedeti, da bo v vrhu, a je vseeno napeto spremljala tekmovalke, ki so startale za njo. Nekajkrat je bila na trnih, predvsem po nastopih Kanadčank in Italijank, a si je na koncu vendarle lahko oddahnila. Osvojila je kolajno, ki jo je imela v rokah že v superkombinaciji: “Težko sem se sprijaznila, da je nisem osvojila že v kombinaciji. Bila sem jezna, a mi je pomagalo.” Še bolj napet je bil v ciljni areni njen trener Andrea Massi, ki dolgo časa ni in ni mogel verjeti, kaj se je zgodilo: “Občutki so posebni, olimpijska kolajna pri športniku šteje največ. Ker je ni osvojila v kombinaciji, se je pritisk povečal, toda njena reakcija je bila fenomenalna.” Italijanski strokovnjak je priznal, da je v taboru Črnjanke vladala velika napetost, saj so veliko delali za medaljo in so si jo močno želeli. Sam je zato tudi večkrat odreagiral: “Hočem, da je napetost v našem timu vedno visoka, tu nismo turisti.” Ob tem Massi spominja, da doseči takšne rezultate kot majhna država in z minimalnimi sredstvi “šteje dvakrat več”.
